Citati avtorja Iztok Osojnik

»Upam, da je bralka do sedaj ugotovila, da to ne bo kaj prida vohunska zgodba.«

»To ni politika, ki bi imela kakršno koli vizijo. In vizije nima niti politika, ki v imenu spoštovanja trgovskih pogodb ali dogovorov zaradi strahu pred izgubo denarja ali strahu pred pritiski omogoča in de facto pristaja na uničevanje teles in lomljenje duš ljudi v Palestini ali kjer koli drugje po svetu.«

»trenutno ne vem kaj naj bi počel / zato pišem poezijo / ali vsaj mislim // da je to, kar bo napisano / poezija.«

»včasih prevlada nemoč / verze spraskaš s kože / kot bi z dna ponve strgal / sežgane makarone.«

»nisem preveč zadovoljen s svojim izdelkom / upravičeno / nič pretresljivega se ni odprlo.«

»že dolgo nisem nataknil / belih gat / bolj kultivirano rečeno // spodnjic.«

»Preveč je povednosti in premalo drobtinic / Premalo zlomljenih besed / premalo krvavega mesa v razpočenih / Dimljah.«

»Treba biti pozoren, ko se v karkoli spustiš. Ker vsaka zgodba, ki se ne izide, zagrize v živo meso in ga strga. Ne gre za kakšne moralne zadeve, za pravila igre, postavljena od zunaj, temveč za notranjo pogojenost, ki je ni mogoče izigrati, prenesti okoli, se ji izmuzniti.«

»Literatura je politična, ker odpira brezna svobode, in etična, ker v teh breznih vznika etično nezavednega, ko mu pišoč [ali beroč] nastavim ušesa in hrbet, da me zabode vanj.«

»Človek se sam odloči, kako bo pisal, ne da bi veliko govoril o tem. Izboriti si način, kako govoriti, ne navzven, v pričakovanju hvaležnih odzivov v javnosti, ampak znotraj, kjer stavki rastejo iz živega mesa. Iz njega in vanj.«

»Pisateljica torej od sebe daje tisto, česar nima, žene jo tisto, kar v bolečini daje od sebe. V resnici pa sprejema, dobiva. Tako kot pri ljubezni, ki ni povrnjena, a je zaradi tega samo še bolj obupana, intenzivna. Šele kot taka (njen spis v nastajanju) žari s polno močjo. Se polno udejanja onkraj vsakih romantičnih oziroma sentimentalnih slik, brez smisla.«

»Najboljša dela so študije, namenjene bralcu, kakopak, ki rad bere poezijo.«

»Izjavljam, da ni nič pretresljivejšega od / množice trpljenja beguncev / ki jih krščanska ljubezen domačinov vzpodbuja / da naj čim prej zmrznejo na bodeči žici / ob kakšni reki ali v zasneženem gozdu / torej zločinska zloraba smrti za / projekt postati globalni milijarder v šaleški občini.«

»problem z brezhibnimi pesmimi je / da v njih ni prostora za obscenosti / nobenih namigov na razuzdanost / pivo in konjske dirke, ampak to nisem jaz.«

»Človek ujame pa spet izgubi nit pesmi.«

»Poezija, to je moj način, kako ne biti fašist.«

»Ta spominska plošča je priznanje, da vemo, kaj se dogaja in kaj je treba storiti za to. Ampak samo vi veste, ali nam je to uspelo.«

»Človek je sam in njegova žalost je tudi sama.«

»nekaj let sem vadil jogo in / meditiral pod vodstvom svetovno znanega guruja / ne spomnim se več / katero čakro mi je odprl, vem / da sem se tisto noč boril s tropom / podivjanih psov / čolni za božič niso vozili čez reko / tisto, kar sem vedel in poznal / je nekam poniknilo, verjetno se / stiska v nezavednem kotu / mojega kognitivnega skladišča / čaka / da izgubim nadzor nad svojo omejenostjo …«

»nisem fejsbuk generacija / nisem telefonska generacija / nisem niti filmska niti televizijska generacija / informativne oddaje oslu omrtvičijo možgane / uniformirajo divje brisanje podatkov / nezavedno se seli na britof na medmrežju / tesnobni občutek človeka / da na kahli v njegovi spalnici sedi ameriški predsednik ...«

»tole je slaba najbolj odtrgana pesem / jaz sem jaz za razliko od jaza, ki nisem jaz / moja usta so moja usta, mislim to, kar pišem / jaz nisem drugi / drugi je jaz / reče se druga scena / žigolo, dovolj.«

»V stavkih, ki sledijo, se zibam kot štoflc na rečni gladini, ker sem se včeraj po vrnitvi domov napila kot žival.«

»fascinacijo in istočasno iritacijo, ki ju povzročajo tako njena kratka prozna besedila in pripovedi /.../ kakor tudi pulzirajoči romani, ki jih preplavlja samovšečni jaz in zaobjemanje celotnega sveta.«